Ljudje so pogledovali po vrtu, po nekdaj tako zgledno urejevanem vrtu, ki je zdaj podivjal, zmajevali z glavami in govorili, da stara dva najbrž tudi jesta nič več in da tudi znotraj po hiši ne brišeta več prahu... Sčasoma se je hiše oprijel nekakšen čuden duh, da ne rečem smrad, ki pa se k sreči ni širil naokrog. Toda ko je nekomu od krajevnih aktivistov prišlo na misel, da za Vižintinovim ni nikakršne sledi in da ni izključeno, da se skriva v hiši, je bilo ljudem tudi smradu kar naenkrat dovolj in so vdrli v hišo.