Starca sta, potem ko o svojem preljubem, mladem mojstru, ki je nekoč kar pred drvarnico v kleti scimpral iz nič prav vse, kar si lahko poželi otroško srce, sanke, teniški lopar, lok, zibelko, nista dobila nobenega glasu več, zaklenila vrtna in hišna vrata, pozaprla vsa okna... In od tedaj nikogar več od njih ni bilo na spregled, ne male ne njiju, ki bi morala vsaj ob nedeljah k maši k Sveti družini. Ljudje so pogledovali po vrtu, po nekdaj tako zgledno urejevanem vrtu, ki je zdaj podivjal, zmajevali z glavami in govorili, da stara dva najbrž tudi jesta nič več in da tudi znotraj po hiši ne brišeta več prahu...