Z marsičim se je bilo treba sprijazniti, tako meni kot Pavletu. Navsezadnje je bilo pri Vižintinovih še veliko bolj žalostno, še posebej pa s starima dvema in njuno Tatja no, ki jima jo je bog podaril na stara leta, kot se dogaja samo v pobožnih družinah. Starca sta, potem ko o svojem preljubem, mladem mojstru, ki je nekoč kar pred drvarnico v kleti scimpral iz nič prav vse, kar si lahko poželi otroško srce, sanke, teniški lopar, lok, zibelko, nista dobila nobenega glasu več, zaklenila vrtna in hišna vrata, pozaprla vsa okna...