Nekega dne so me poklicali v pisarno krajevnega odbora v zgornjih prostorih župnišča. »Veliko smo razmišljali o tem,« mi je dejal stari, mizarski mojster, ki je takoj po končani vojni sedel za pisalno mizo tu zgoraj in si nadel očala, tako da je deloval bolj uradno in strogo, »veliko smo razmišljali o tem, kdo naj bi spregovoril na njegovem grobu, in nazadnje smo se odločili, da naj bi bil to eden izmed mladih.« »Na čigavem grobu?«