Za nič na svetu se nisem mogel z drugimi vred norčevati iz Selanove. Kadar koli se je punca hotela naužiti malo svežega zraka in se je naslonila na okno, ki ga je bilo videti tudi iz župniškega pritličja, že so bili vsi fantje pri njej: »Žaluješ, kaj?« Vsi do zadnjega so uživali v njeni nesreči, v njenem shujšanem obrazu.