Bil sem ves zadihan, vendar zadovoljen, če ne celo srečen. se mi je res iztrgal, še preden sva se dodobra zbližala, ampak že to, da je zaslišal tramvaj, ko je potegnil s postaje pri Svetem Križu in zacvilil v ovinek, je bilo dobro, razveseljivo znamenje. To je bil nedvoumen dokaz, da tudi dolgoletna odsotnost in vse krvave dogodivščine niso zamorile v njem tistega nagonskega odziva, ki je bil lasten samo nam, Zelenojamčanom, kadar smo se odpravljali v mesto; da je kljub vsemu ostal naš, domač, zelenojamski.