»Pojdi, mali,« je rekel in mi dobrodušno ponudil roko, prav tako kot nekoč. Oprijel sem se njegove šapaste dlani, ki je bila tokrat nekoliko potna, in ubrala sva jo proti tramvajski postaji: jaz zadovoljen, da sva končno sama in da se najino nek prijateljstvo že obnavlja, on nekako namrščen, zamišljen. »Kaj misliš,« me je vprašal čez čas, »da sem jim povedal kaj preveč?«