Ko se je končno prikazal pred menoj in si dajal opravka z neposlušnim vojaškim oblačilom, ki so mu ga ljudje razvlekli na vse strani, si nisem mogel kaj, da se ne bi zarežal na vsa usta; spominjalo je na dobro postavljeno zasedo. »Pojdi, mali,« je rekel in mi dobrodušno ponudil roko, prav tako kot nekoč. Oprijel sem se njegove šapaste dlani, ki je bila tokrat nekoliko potna, in ubrala sva jo proti tramvajski postaji: jaz zadovoljen, da sva končno sama in da se najino nek prijateljstvo že obnavlja, on nekako namrščen, zamišljen.