Prvič sem jo doživel kot zaresni, nepreklicni konec življenja, in to doživetje se je zgrnilo nadme kot največje življenjsko presenečenje - presenečenje, ki je danes presenetilo onidve in ki bo morda že jutri presenetilo mene. Vse to se je izmenično zgrinjalo nadme, da nisem in nisem mogel zaspati. Zdaj sem prepadeno bolščal v strop, v nedoločljivo sivino beleža, v katerem sta se zgubili in, zdaj sem se obračal na bok in se pokrival čez glavo, se zapredal vase, tam pa ste se razraščali krivda in obžalovanje.