In da sem se znesel nad njo natančno tako, kot je bilo za dekletce njenih let najbolj žaljivo, z nogami. A zdaj je bilo vse zastonj, vse prepozno: svojega pobalinstva nisem mogel več z ničimer popraviti, surovosti z ničimer izbrisati, pa naj sem si to še tako srčno želel. A če mi je bilo hudo zaradi, mi je bilo zaradi Šeremetove še stokrat huje, saj sem imel kar naprej pred očmi njeno poletno oblekico, v kateri je preživela vso zimo in v kateri je dočakala tudi svojo smrt.