Pri tem pa se nisem jezil samo na revščino in na mater, ampak tudi nase; bilo je namreč kar smešno, kako sem postal nenadoma občutljiv za vse, kar sem nadel nase, in koliko sem imel opraviti pred ogledalom. Mojemu komaj prebujenemu fantovskemu ponosu ni bila prav nobena reč dovolj dobra. Še najbolj občutljiv pa sem bil na kratke hlače in dolge nogavice, ki sem jih moral še kar naprej zapenjati na elastiko in na nekakšen napol ženski modrc - kot kak smrkavec.