Tu ni bila samo lakota, ki me je neusmiljeno pestila od jutra do večera, tu je bila še obleka, obutev in dolga vrsta drugih banalnih, ponižujočih reči. Kako so me peklili čevlji, zlasti še, odkar mi je mati vsako jutro vrgla k nogam kar ene od svojih neponošenih obuval, češ da nimajo tako visoke pete, kot je videti na prvi pogled, in da so tudi sicer zelo moške oblike. Vsako jutro, ko sem se prepričal, da je zunaj še zmerom sneg, sem ves pobit obsedel na pručki in se spraševal, ali naj nataknem te babje škarpete na noge ali naj kar ves dan prečepim v kuhinji.