Tedaj se je namreč že učil za ključavničarja pri Šlajmarjevem Hanziju v zgornjem koncu Bezenškove ulice, kjer je pridno fušal, zraven pa si služil denar tudi na druge načine. Pri Hanziju so se zbirali še drugi obrtni mojstri, gosposki dobrovoljčki, ki so bili navdušeni za vsak špas, in je vpričo njih za stavo goltal vsakovrsten mrčes. Imel je celo svoj cenik: muho je pojedel za dinar, suho južino za dva dinarja, straniščnega prašička, ki ga v današnjih angleških straniščih ni več, pod pokrovi stranišč na štrbunk pa jih je včasih kar mrgolelo, pa za tri dinarje.