Hotel je še nadaljevati, a je sredi besede umolknil in s prstom na ustih opozoril še mene, naj bom previden in naj molčim. Od nekod se je namreč prikazal stari, oče kar dveh partizanov, Toneta in, in že naslednji trenutek stopil tik mimo naju. Molčala sva torej, dokler se ni starec zgubil v trgovino, a previdnost mi je bila več kot nenavadna: nehote sem se vprašal, kdo pravzaprav vlada v Zeleni jami in kdo se pravzaprav koga boji.