Tu sem se potem zdrznil in se nekoliko osramočen obrnil od njiju. Dvakrat ali trikrat sem naletel na, Jožetovega mlajšega brata, nekoliko samotarskega in čudaškega fanta, kakršni so pač radi najmlajši sinovi številnejših družin; bil je edini od mojih vrstnikov, ki je hodil v osnovno šolo na Ledino in edini, ki se ni ukvarjal z nogometom, ampak z atletiko. Nekoč je stopil k meni in vprašal: »Naj ti prinesem krajec kruha?«