Nekajkrat sem se jima obesil na pete, tako, sprenevedavo, kot da tudi mene vodi pot k Taškarjevemu borštu. Med potjo sem ju napeto opazoval, poskušal ujeti kako njuno besedo ali jo vsaj razbrati z njunih usten - ne samo besedo, ampak tudi pogled ali smehljaj, ki je bil med njima pomenljivejši in zgovornejši od besed. Moja radovednost je bila tolikšna, da ste me vodila za seboj kot slepca in da sta me nič kolikokrat pripeljala prav do Jožetovega doma, do Prekove pekarne v Bezenškovi ulici, kjer sta se ustavila.