Kljub temu se je vedno prostodušno smejal, in to ne samo z ustnicami, ampak s smehom, ki se mu je trgal nekje iz globine telesa, iz pljuč ali celo iz trebuha, po katerem se je nepretrgoma gladil in s tem vendarle izdajal nekakšno zadrego. Zmerom je bil lačen in je pojedel kratkomalo vse, kar mu je kdo stisnil v roko; popoldne in zvečer je brez sramu pospravljal ostanke po vseh zelenojamskih kuhinjah, v katere so ga povabili. Temu primerno je bil tudi vedno zagnan in zvrhano poln visokoletečih načrtov, o katerih je sanjaril na ves glas, a so se mu kar sproti sprevračali v žalostne poraze in razočaranja.