Šele zdaj sta se spomnili name in težki, zasopli in oznojeni polegli ob meni, vsaka ob svojem boku; slepi kot kuri sta me začeli hvaležno otipavati, zdrsnili z rokama proti mojemu obrazu in me božali po licih in čelu. »Ti smrkavec, ti, ti sladki, neuničljivi smrkavec!«