Hlipala in vzdihovala je toliko časa, da je končno priklicala k postelji še, ki pa najbrž tudi pred tem ni zamudila niti enega najinega giba: pristopila nama je namreč že v odpeti halji in z roko med nogami, igraje se tam zdaj s prsti zdaj s plosko dlanjo, kot se je najbrž igrala že v predsobi. »Menda ne boš rekla,« se je oprijela Valerijine podrgetavajoče rame, »da si prišla na svoje?« »Kako da ne!« je vzkliknila.