», samo tega ne!« Pognal sem se za njim na dvorišče, pognal z nepopisnim olajšanjem, ker sem končno le zakričal, a bilo je prepozno: istočasno je namreč v hiši že počilo, odsekano zaregljalo, komaj toliko, kot zareglja velikonočna raglja v utrujeni, povešeni roki, vendar me je prestrelilo od glave do nog. je stopil na ploščad pred stanovanjskimi vrati in brzostrelka na prsih mu je opletala tako, kot mu je opletala prej; niti dotikal se je ni več.