Držal sem se njegovega koraka, ko sva koračila po pločniku proti križišču Bezenškove in Središke ulice in proti skoraj prazni Šlajmarjevi hiši, saj sta bila oba fanta, in, v partizanih, in niti pri najboljši volji ne vem, kaj mi je bilo, kakšna skušnjava me je obsedla, da sem na vsem lepem vprašal: »Kaj bi storil, če bi se zdajle na vogalu prikazala in?« »Ubil bi ju,« je rekel prepričano, samoumevno, kot da je pričakoval tako vprašanje. Šele potem me je pogledal: »Ne verjameš?«