Kratko urico dopoldne in številne, neskončne ure popoldne je poslej presedel na klopi in se grel na soncu, strmel predse in si ogledoval roke, zlasti členke, ne da bi koga pogledal ali s kom spregovoril. Njegovo življenje se je sčasoma v tem ustalilo in tudi ljudje so se navadili nanj: zjutraj navsezgodaj orglice in Frankenstein, dopoldne brkljanje okrog štedilnika in malo posedanja na klopi in ždenja na soncu, popoldne pa dolgotrajno posedanje na klopi in ždenje na soncu. Dolgo sem si ga ogledoval od daleč in nisem vedel, kako naj se mu približam.