Vendar melodija, ki jo je izvabljal iz njih, ni bila ne ne Sweet Heart ne, sploh nobena od prejšnjih melodij. To so bili akordi iz filma o Frankensteinu, pravzaprav akordi iz vseh filmov o Frankensteinu, ki so se oglašali v trenutku, ko se je Karloff končno odločil za umor in se štorast kot robot počasi napotil po brezkončnih stopnicah navzgor ali navzdol k svoji žrtvi. To muziciranje se je potem z vsakim dnem stopnjevalo in postajalo vse bučnejše, dokler se ni spremenilo v prav nadležno budnico.