Ko je nenadoma pozvonilo k povzdigovanju in so možje obakraj mene ponižno zdrknili na kolena, sem zdrknil na kolena še jaz in šepetal z njimi, svetohlinsko sem pregibal ustnice, ne da bi se spomnil ene same besedne molitve, v primeri z njimi že tako grešen in zavržen, da si nisem več upal dvigniti pogleda. In ko so se ministranti obrnili od oltarja in prekrili obhajilno mizo z belim, poškrobljenim pregrinjalom, ko so nekateri možje v klopi pobožno vstali, sem stisnil glavo še globlje med ramena in si nisem več upal niti ganiti. Tudi kaj bo storila, mi ni bilo prav nič mar.