Nekaj korakov pred domom svetega, preden sva se pridružila ljudem, ki so se zgrinjali k cerkvenim stopnicam, pa je kot zanalašč obstala in me, ne da bi se v svoji notranjosti nehala muzati, prvič pogledala naravnost v oči: »Ali misliš, da po vsem tem, kar sva pravkar govorila, lahko pristopiva k obhajilu in sprejmeva najsvetejše?«
Od sramu sem povesil oči in obenem odrevenel od strahu spričo peklenskega brezna, ki je na vsem lepem zazijalo pred mano. »No, zini že kaj,« se je sklonila še bliže k meni in me še predirnejše pogledala.