je sedela pri oknu s stisnjenimi koleni in sklenje ne roke so ji ležale v naročju; očitno je bila posvečena v vse fantovske skrivnosti in obenem vzvišena nad njimi, razsodna in mirna, postavljena v svetlobo, če ne kar svetloba sama. Na vsem lepem me je namreč prešinilo, da se tudi fantje niso zbrali tukaj zaradi mojih pogovorov, zaradi političnih in vojaških zadev, ampak samo zaradi nje. »Ali še hodiš k spovedi?« me je vprašala.