Zadovoljen sem bil, da sem mu lahko pomagal in da sem vsaj nekaj trenutkov prebil z njim. Vseeno sem nekam žalosten, ker sva se že ločevala, rekel: »Rajši imam malico.« Popeljal me je v kuhinjo, v kateri je bilo tiho kot v cerkvi, čeprav je bila polna ljudi, ki so razkropljeni sedeli po stolih, tako da sem presenečen in kar malce prestrašen obstal na vratih; ta tiha druščina je spominjala na nekaj zarotniškega.