Tako nenavadno, tako neresnično bitje, da jo spreleti mrščavica, bolj mrzla od mraza, ki ga še vedno čuti v kosteh. Zavito je v srebrnkasto ogrinjalo s kapuco, izpod katere gleda obraz z velikimi temnimi očmi brez zenic in s presojno kožo, pod katero je nekakšno belo, žolčasto tkivo prepreženo z ožiljem. Ti tu domuješ? vpraša z nežno govorico, ki jo sliši v zavesti, ne ušesih.