Morebiti bi veljalo tako tudi zaključiti to spremno besedo in prepustiti bralca užitku in premisleku, moči in čarnosti misli, ki veje tako silovito iz Remčevega mislenja in miselnovanja. Včasih, ko sem se še kot deček v jasnih poletnih nočeh, ob šumenju, s hrepenenjem oziral za zvezdami na grafitnem nebu, tedaj sem si želel, da bi sanje postale resničnost. Danes, ko je Močnikova gladina le še senca pomladnih vod, zvezde pa so še vedno tam gori, si vse bolj želim, da bi se resničnost spremenila v sanje.