KONEC, ne samo v tem, najnovejšem, prepričan pa sem, da tudi ne zadnjem Remčevem romanu, je, pravzaprav, zelo preprost. Kljub temu mu ne manjka sporočilnosti, večplastnosti, a tudi realnosti, nenazadnje tudi vsakodnevnosti. Morebiti bi veljalo tako tudi zaključiti to spremno besedo in prepustiti bralca užitku in premisleku, moči in čarnosti misli, ki veje tako silovito iz Remčevega mislenja in miselnovanja.