nova beseda iz Slovenije

Miha Remec: Iksia ali slovo živostrojnega človeka, poved v sobesedilu:

skuša razumeti in v veliki meri razume drugačnost, zelo veliko drugačnost v slehernem smislu, zlasti v umevanju (čudnosti) človeka in njegove nravi, ki že najmanj od grških filozofov dalje tako silno obseda neštete mislece. In ali je potem kaj čudnega, če si je ‒ kot moški, seveda ‒ za kreiranje te strpnosti do drugačnosti izbral žensko, njeno podobo, njeno duhovnost in duševnost, žensko, ki jo tako neizmerno in zavzeto upodablja in proučuje v sleherni njeni možni refleksiji, gibu in dihu, žensko, ki jo zaradi njenega kontinuirano silnega nerazumevanja in nesprejemanja kot osebnost s strani drugega in drugačnega (moškega, pač, kakorkoli jih že upodablja v svojih romanih in kakršnekoli mu jih že riše, hm, življenje okoli njega in nas), ali je potem kaj čudnega, da se mu ta ženska, zaradi nestrpnosti, ki se steka vanjo, zaradi neizpolnitve strasti, slasti, poželenj in hotenj, upov in strahu, skozi evolucijo romanesknega cik prelevi v obojnico, ne samo zaradi zanesljive zagotovitve nadaljevanja rodu, in da se ji šele s srečanjem in sobivanjem z živostrojnikom, prevzetim in prežetim s sanjskostjo človeškega uma, dokončno zahoče postati samo ženska? Ker jo on, ki sočasno hoče postati samo moški človek, nekdo, ki jo, drugačnico, sprejema in hoče samo tako.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA