Ob tem se lahko vprašamo, logično in pričakovano, ali se mar razmerje med sanjami in budnostjo ter budnostjo in sanjami posledično, še zlasti proti koncu zgodbe, z njenim razpletanjem, ne kaže vse bolj kot determinanta socialne kohabitacije v Remčevem konstruktu prihodnosti ‒ čeprav je ta konstrukt, kot je bilo že nakazano ‒ v marsikaterem elementu tudi odraz sedanjosti in njenih zagat. Morebiti bi lahko v tem delu spremne besede celo zapisali, da je Remčevo ustvarjanje, med drugim, neke vrste priročnik za razumevanje in pridobivanje, vzpostavljanje tolerance do drugačnosti. skuša razumeti in v veliki meri razume drugačnost, zelo veliko drugačnost v slehernem smislu, zlasti v umevanju (čudnosti) človeka in njegove nravi, ki že najmanj od grških filozofov dalje tako silno obseda neštete mislece.