Ta nova čutnost in miselnost reflektira avtorjevo eksperimentiranje in iskanje skrajnih meja možnega, to možno pa je sprejemljivo le ob veliki meri strpnosti in odprtosti, kar je eden od postulatov tega eksperimentiranja. Ob tem se lahko vprašamo, logično in pričakovano, ali se mar razmerje med sanjami in budnostjo ter budnostjo in sanjami posledično, še zlasti proti koncu zgodbe, z njenim razpletanjem, ne kaže vse bolj kot determinanta socialne kohabitacije v Remčevem konstruktu prihodnosti ‒ čeprav je ta konstrukt, kot je bilo že nakazano ‒ v marsikaterem elementu tudi odraz sedanjosti in njenih zagat. Morebiti bi lahko v tem delu spremne besede celo zapisali, da je Remčevo ustvarjanje, med drugim, neke vrste priročnik za razumevanje in pridobivanje, vzpostavljanje tolerance do drugačnosti.