Ob tem bi si bilo le želeti, da bi vsako njegovo bodoče delo temeljilo ‒ tako kot dosedaj ‒ ali na novi, izvirni ideji ali pa na novi, izvirni variaciji/obdelavi že znane ideje. Po tem, kar o njem vemo, kaj smo o njem in njegovega prebrali, videti ga je verjetno bolj malo ‒ razen med lipami in na barjanskih obronkih ‒, nikakor ni odveč in tudi ne preveč pričakovati, da bi na drugi strani njegov opus lahko, potem ko se je pred skoraj pol stoletja tako silno, celovito in osupljivo začel v Votlini, pristal na, recimo, kakšni Sipini/Plodovini, s tem pa sklenil neskončno spiralo ponavljajočega se časoprostora. Spiralo, ki nas bo znova napolnila z vznemirjenjem in prežela z neštevilnimi razsežji osupljivo variiranega, a vztrajno pozitivno reflektirane etike posameznika in družbe, v kateri se znajde.