Šele sedaj, ko se skozi Iksio ozremo nazaj, v njegov ciklus, se, tako se zdi, zavemo izjemne energije, strasti in vztrajnosti, ki vejejo iz njegovega celotnega opusa, iz slehernega besedila, ki je uokvirjeno v relacijo med in tanatos, ljubezen in smrt. se mu pri tem zapisuje dvojno, kot neprestano in silno hrepenenje po pravi ljubezni in hkrati kot neprenehno predajanje praznemu spolnemu užitku, zaradi česar so bili vsi dosedanji Remčevi romani deležni tudi spotikanja kritike, deloma prav gotovo na račun spregledane vsebine in njene sporočilnosti. Zakaj naj bi torej bilo z Iksio drugače?