Obojnice, ki je že človek, v njo, žensko, živostrojnika pa v človeka, in sicer v moškega ‒ oba hote skrčita svojo dotedanjo univerzalnost in na ta način s sinergijo zbližanja dosežeta in presežeta prejšnjo univerzalnost zgolj dveh posameznikov. Zato bi lahko že kar tu ugotovili, da ima najnovejši, deveti Remčev roman dve rdeči niti, njuna nosilca pa sta dva skrajna človeška antipoda, in sicer samoplodna obojnica in živostrojnik. Skozi njuno naraščajočo ljubezen in skozi sanjske svetove, ki Dromidom in Iksii zagotavljajo neizmerne možnosti prehajanja med časom in prostorom, se vzpostavlja prostorsko časovni kontinuum Remčevega univerzuma.