Njena metamorfoza v obojnico je rezultat silne potrebe po ohranitvi vrste, po obstoju človeškega rodu ‒ čeprav s tem, vsaj posredno, odriva svoj prirodni antipod, moškega ‒ verjetno že kot nekaj odvečnega, nepotrebnega, motečega in mučečega jo, morebiti ravno zato, ker kot tak z njo manipulira. A skoraj že začaran deveti romaneskni krog se razplete kar presenetljivo, čeravno pa povsem človeško ‒ obojnica Iksia, » čudež si, Iksia«, se dokončno in zavestno znebi obojništva in postane samo in zgolj ženska (ali ni to mar zadosti, ali ni to vse?), polna, celovita in univerzalna. Saj zato pa ima, živostrojnega človeka, ki vse bolj postaja samo človek, moški, ki si želi ženske, te ženske, Iksie.