je, lahko rečemo, občudovalec ženske. To je opazno vsepovsod: opisuje in analizira jo v občutkih in občutenju popolnega zadovoljstva in sreče, predajanja in prejemanja, a tudi trpljenja in mučenja, z njenim bitjem in njeno bitjo spoznava in dojema, medij mu je in gonilo, ki se skozi njegove romane, od fenomenalne Votline do osupljive Iksie, vzpenja, zori in izpopolnjuje. Njena metamorfoza v obojnico je rezultat silne potrebe po ohranitvi vrste, po obstoju človeškega rodu ‒ čeprav s tem, vsaj posredno, odriva svoj prirodni antipod, moškega ‒ verjetno že kot nekaj odvečnega, nepotrebnega, motečega in mučečega jo, morebiti ravno zato, ker kot tak z njo manipulira.