Počasi odpre težke veke in v medli osvetlitvi v notranjosti prekata uzre znani brezizrazni obraz in zasliši besede, ki zvenijo skoraj v preveč natančni človeščini: »Če moja roka je, v slo zapeljana, svetinjo to z dotikom užalila, ta greh moja ustna, romarja skesana, s poljubom rahlim rada bi izmila.«
Nasmehne se in z veliko težavo izgovori zapomnjeni odgovor: »Krivica tvoje roke ni velika: z njo si pokazal se pobožno vdan; saj vernik se svetnikom rok dotika in romarski poljub je dlan na dlan. Shakespeare. in Julija. Ena.