Prej bi bile sanje vse drugo; morda sploh nikoli ni bila na kakšnem drugem svetu in Rimska cesta ni nikoli zdrknila v črno luknjo. Srce ji zaigra, zavriska in gore ji odvriskavajo, pohiti po vrtoglavem sedlu naproti, lahkotno, zanesljivo se oprijemlje jeklenic, v spominu so ji ostali stopni oporniki v skalah, ki so še vedno tu, zdi se ji, da bi lahko letela, letela gori v naročje. Tako kot vedno se ji sam koničast vrh nasmehne nenadoma in jo očara s svojo drzno strmovitostjo, trdnostjo in večnostjo.