Opazuje Iksio in je vedno znova pred uganko: kako je mogoče, da na njej ni nobenega sledu staranja? V temnem lasišču ni sivega lasu, koža na obrazu je brez gubice, voljna kot rjava žamet, ustnice se leskečejo kot zreli sadeži granatnega jabolka, prsi ji lahko zavida vsaka mladenka; vitko telo ima kot izklesano in v njenih udih se zrcali mladostna moč, tako kot v davni časih, ko jo je prvič videl. Samo oči, nepremično zazrte v nebo so žalostne, brez žara in posmehljive radovednosti, ki jim je včasih dajala poseben čar.