Vseh sedemdeset let Iksia živi, a ne doživlja časa in tudi čas se je ne dotakne. Čez vijoličasto modri nebes jadrajo beli oblaki, združujoči se v kopaste grmade nad Kristalogorjem in spet razdružujoči se v posamezne hlape; njih oblike se nenehoma spreminjajo, izginjajo in se spet pojavljajo. Iksia poseda v naslanjaču sredi rožmarinišča, ki ga je ob blastionu zasadil še, in nepremično opazuje oblačno igro na nebu.