Potem, še vedno nasmehnjen, nenadoma izgine v bleščečem blisku, ki v snopu šine pod nebo in se visoko zgoraj razprši v svetlobe, na tleh pa ostane staljena tvarina strojnega telesa.
Vse gleda nemo v nebo, le norček Žompa se skloni nad ostanki in prepadeno reče: »Jebenti se je razfukal! Iksia, a lahko poberem malo te srebrne žlindre za spomin nanj?