Polegel se je veter, jutra žari nad kristalnimi gorami, ptičji ščebet se razlega okrog blastiona in odzvanja tudi v notranjščino. Iksia se zbuja iz topega, nezavednega sna, hlad jo preveva in kakor oster nož se v njene možgane zareže kruta stvarnost. »Slišiš tudi ti,?« vpraša nepremičnega strežnika, v katerega objemu leži.