Izza skale se namreč prikaže črna, ki z lahkotnimi mačjimi skoki pritaca k Iksii. Mirno se ji zlekne k nogam, ovoha noge, se začne drgniti ob nje, pri tem pa na vso moč prede in se preteguje po vsej dolžini telesa. »Prijazna zverina,« reče Iksia Angelu, ki s srepim pogledom strmi v žival.