Raf Pesnik, nekdanji evianski bog, jih hlastno pograbi, zakoplje vanje obraz in se v zgrudi na tla z božjastnimi krči in zagrlenimi stoki. Tega Iksia ne prenese več, najprej misli zbežati, se skriti od sramu nad samo sabo, nad svojo nečlovečnostjo. Potem sledi notranjemu vzgibu: poklekne k mladeniču, katerega telo zvito v klobčič se počasi umirja, ga poljubi na razpokane ustnice in povleče k sebi v naročje.