Celo misli mu v vročici opoldneva izpuhtevajo, pozablja, koga pričakuje, in šele stisk Iksiinega popkovnega diamanta mu obudi misel na njo, zaradi katere zgoreva v tej znorljivi pripeki. Na robu puščave uzre prahu, ki se premika vse bliže in bliže. Ne ve, a je spet kakšen puščavski privid ali kdo res jezdi k njemu.