Uboga jo, podpre, da vstane s postelje in pelje do velikega ogledala, ki ga spusti izpod stropa na steno prekata. Podpira jo, ko se onemelo, s široko razprtimi očmi sooči s svojo novo podobo. »Sredi šuma in trušča življenja, o Lepota, v kamen izklesana, stojiš nema in tiha, sama in oddaljena,« ji govori.