Počasi začne Iksia premikati ude in ko ugotovi, da to lahko brez težav počne, jo obide huda radovednost, kakšna je brez moškega obeležja, ki ga ne čuti več; čuden občutek, kakor bi ji v mednožju zazevala nekakšna praznina. »Palček, bodi zlat in pojdi malo ven!« zaprosi pritlikavca, ki se ji je ugnezdil pri nogah. »Vstala bom in se oblekla.«