Čedalje bolj jo navdaja čuden občutek udeleženosti v nekem samogibnem procesu. Prepusti se tokovom, ne trudi se več ugotoviti svojega stanja in premikanja v zapleteni zgradbi, kjer se najbrž snujejo povezave, razdirajo sklopi in vse skupaj poteka v njej nedoumljivem postopku. Tedaj se ji nenadoma odpre širši vidik blodnjaka, kakor da bi nekdo zmanjšal vbližavo mikroskopske slike: zdaj opaža določene simetrične kristalne in kovinske oblike, prepletene z živim tkivom in iskrenje v njem prepoznava kot miselne tokove.